|
ARTICULUS 3 Utrum Deus
aequaliter diligat omnia. (In Sent.,
lib. II, dist. xxvi, a. 1; lib. III, dist. xix, a. 5, qa 1; dist. xxxii, a.
4; S. c. G., lib. I, cap. 91) |
3. ČLEN Ali Bog ljubi
vse enako? |
|
Ad tertium
sic proceditur. Videtur quod Deus aequaliter diligat omnia. Dicitur enim Sap.
VI, aequaliter est ei cura de omnibus. Sed providentia Dei, quam habet
de rebus, est ex amore quo amat res. Ergo aequaliter amat omnia. |
ZDI SE, da
Bog vse enako ljubi, saj: 1. Zapisano
je (Mdr 6, 8), da »za vse enako skrbi«. Toda Božja previdnost, s katero vodi
stvari, izhaja iz ljubezni po kateri ljubi stvari. Torej Bog vse ljubi enako. |
|
Praeterea,
amor Dei est eius essentia. Sed essentia Dei magis et minus non recipit. Ergo
nec amor eius. Non igitur quaedam aliis magis amat. |
2. Božja
ljubezen je njegovo bistvo. Toda Božjega bistva ne more biti več ali manj.
Torej tudi ne njegove ljubezni. Torej ne more ljubiti nekaj bolj kot nekaj
drugega. |
|
Praeterea,
sicut amor Dei se extendit ad res creatas, ita et scientia et voluntas. Sed
Deus non dicitur scire quaedam magis quam alia, neque magis velle. Ergo nec
magis quaedam aliis diligit. |
3. Kakor se
Božja ljubezen razširja na ustvarjene stvari, tako se razširjata na vse
stvari tudi védenje in volja. Toda ne pravimo, da bi Bog nekaj bolj védel ali
bolj hotel kot kaj drugega; torej niti, da bi Bog nekaj bolj ljubil kot kaj
drugega. |
|
SED CONTRA
est quod dicit Augustinus, super Ioann., omnia diligit Deus quae fecit;
et inter ea magis diligit creaturas rationales; et de illis eas amplius, quae
sunt membra unigeniti sui; et multo magis ipsum unigenitum suum. |
TODA PROTI
temu pravi sv. Avguštin (Super Ioann., CX, 17)[1]: »Bog
ljubi vse, kar je naredil; od tega bolj ljubi razumna ustvarjena bitja; od
tega ljubi še bolj tista, ki so udje njegovega Edinorojenega; še veliko bolj
pa ljubi svojega Edinorojenega.« |
|
RESPONDEO
dicendum quod, cum amare sit velle bonum alicui, duplici ratione potest
aliquid magis vel minus amari. Uno modo, ex parte ipsius actus voluntatis,
qui est magis vel minus intensus. Et sic Deus non magis quaedam aliis amat,
quia omnia amat uno et simplici actu voluntatis, et semper eodem modo se
habente. Alio modo, ex parte ipsius boni quod aliquis vult amato. Et sic
dicimur aliquem magis alio amare, cui volumus maius bonum; quamvis non magis
intensa voluntate. Et hoc modo necesse est dicere quod Deus quaedam aliis
magis amat. Cum enim amor Dei sit causa bonitatis rerum, ut dictum est, non
esset aliquid alio melius, si Deus non vellet uni maius bonum quam alteri. |
ODGOVARJAM,
da zato, ker ljubiti pomeni hoteti nekomu dobro, je lahko nekaj bolj ali manj
ljubljeno iz dveh razlogov. Prvič, zaradi samega deja volje, ki je bolj ali
manj izrazit. Na ta način pa Bog ne ljubi bolj nekaj kot nekaj drugega, ker
vse ljubi z enim in nesestavljenim dejem volje, ki je vselej sebi enak.
Drugič, zaradi samega dobra, ki ga nekdo priželi ljubljenemu. Tako pa
pravimo, da ljubimo nekoga bolj kot nekoga drugega, ker mu priželimo večje
dobro: pa čeprav ne z večjo izrazitostjo hotenja. Na ta način pa je nujno
reči, da Bog nekatera bitja bolj ljubi. Ker je namreč Božja ljubezen vzrok
dobrote stvari, kakor je bilo rečeno (a. 2), ne bilo bi nekaj boljše od česa
drugega, če Bog ne bi priželel nečemu večjega dobra kot čemu drugemu. |
|
AD PRIMUM
ergo dicendum quod dicitur Deo aequaliter esse cura de omnibus, non quia
aequalia bona sua cura omnibus dispenset; sed quia ex aequali sapientia et
bonitate omnia administrat. |
GLEDE PRVEGA
ugovora je torej treba reči, da Bog enako skrbi za vse, vendar ne zato, ker
njegova skrb podeljuje vsem enaka dobra, pač pa ker vse ureja na osnovi enake
modrosti in dobrote. |
|
AD SECUNDUM
dicendum quod ratio illa procedit de intensione amoris ex parte actus
voluntatis, qui est divina essentia. Bonum autem quod Deus creaturae vult,
non est divina essentia. Unde nihil prohibet illud intendi vel remitti. |
GLEDE DRUGEGA
ugovora je treba reči, da temelji na izrazitosti ljubezni s strani deja
hotenja, ki je Božje bistvo. Dobro, ki ga Bog priželi ustvarjenemu bitju, ni
Božje bistvo. Zato nič ne preprečuje to dobro povečati ali zmanjšati. |
|
AD TERTIUM
dicendum quod intelligere et velle significant solum actus, non autem in sua
significatione includunt aliqua obiecta, ex quorum diversitate possit dici
Deus magis vel minus scire aut velle; sicut circa amorem dictum est. |
GLEDE
TRETJEGA ugovora pa je treba reči, da umevanje in hotenje pomenita sam dej,
ne vključujejo pa predmetov, na čigar različnosti bi lahko rekli, da Bog več
ali manj ve ali hoče; kakor pa je bilo rečeno za ljubezen. © 2025, Ivo
Kerže, Vse pravice pridržane. |
Ni komentarjev:
Objavite komentar