Ali je ustrezno, da razlikujemo pri
Božji volji pet znamenj?
(In Sent., lib. I, dist.
xlv, a. 2; De ver., q. 23, a. 3)
ZDI
SE, da ni ustrezno razlikovati pet znamenj pri Božji volji, in sicer prepovedi,
zapovedi, nasveta, izvrševanja in dovoljenja, saj:
1.
Bog namreč včasih izvrši v nas to, kar nam pove ali svetuje;
včasih pa nam dovoli to, kar nam prepove. Torej se tega ne sme
razlikovati kot da gre za nasprotja.
2.
Bog ničesar ne izvrši, razen če to hoče, kakor je zapisano (Mdr 11, 25–26).
Toda volja znamenja se razlikuje od volje soglasja. Torej se ne sme izvrševanja
vključiti pod voljo znamenja.
3.
Izvrševanje in dovoljenje se v splošnem nanašata na vsa
ustvarjena bitja: v vseh je namreč dejaven in vsem dovoli nekaj početi. Toda zapoved,
nasvet in prepoved se nanašajo le na razumno ustvarjeno bitje.
Torej ne kaže vsega tega imeti v isti razdelitvi, ker niso istega reda.
4.
Zlo se zgodi na več načinov kot dobro, saj se dobro zgodi le na en način, zlo
pa na vse ostale, kakor pravita Aristotel (Eth. nich., II, 6)[1] in sv. Dionizij (De
div. nom., IV, 30)[2]. Ni torej primerno, da se
glede zla pripiše le eno znamenje, in sicer prepoved, glede dobrega pa
dve znamenji, in sicer nasvet in zapoved.[3]
ODGOVARJAM,
da označujemo kot taka znamenja volje tisto, po čemer običajno pokažemo, da
nekaj hočemo. Lahko pa nekdo pokaže, da nekaj hoče ali sam po sebi ali pa po
čem drugem. Sam po sebi to pokaže tako, da sam nekaj stori neposredno ali pa
posredno in pritično. Neposredno to stori tako, da sam nekaj izvrši, in glede
tega je znamenje izvrševanje. Posredno to stori tako, da ne ovira izvrševanja:
kar umakne oviro pa pravimo, da giblje nekaj pritično, kot pravi Aristotel (Phys.,
VIII, 4)[4]. Glede tega je znamenje dovoljenje.
Pokažemo pa, da nekaj hočemo po drugem, v kolikor usmeri drugega k temu, da naj
nekaj stori, kar se lahko zgodi na obvezen način z zapovedjo, naj nekdo
naredi, kar hočemo, in prepovedjo nasprotnega; ali pa na spodbujevalen
način, kar pripada nasvetu.
Ker
so to torej načini kazanja, da nekaj hočemo, imenujemo teh pet načinov včasih z
imenom Božje volje, včasih pa kot znamenja volje. Da se zapovedi, nasvetu
in prepovedi reče Božja volja, sledi iz evangeljskih besed (Mt 6, 10): »zgodi
se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji«. Da se pa tudi dovoljenju
in izvrševanju reče Božja volja, sledi iz sv. Avguština, ki pravi (Ench.
XCV)[5]: »Nič se ne zgodi, če
Vsemogočni noče, da se zgodi, bodisi tako, da pusti, da se zgodi, ali pa tako,
da to izvrši sam«.
Lahko
tudi rečemo, da se dovoljenje in izvrševanje nanašata na
sedanjost, in sicer dovoljenje nekako na zlo, izvrševanje pa na dobro. Na
prihodnost pa se nanaša prepoved z ozirom na zlo, zapoved z
ozirom na obvezno dobro, nasvet pa glede na to, kar je boljše.
GLEDE
PRVEGA ugovora je torej treba reči, da nič ne preprečuje, da bi nekdo pokazal
glede iste stvari svoje hotenje na različne načine; kakor je tudi najti več
imen, ki pomenijo isto. Torej nič ne preprečuje, da bi ista stvar bila predmet
zapovedi, nasveta, izvršitve, prepovedi in dovoljenja.
GLEDE
DRUGEGA ugovora je treba reči, da kakor se lahko o Bogu reče, da v prenesenem
pomenu hoče to, kar pa ni res, da hoče v pravem pomenu, tako se lahko reče, da
v prenesenem pomenu hoče to, kar hoče tudi v pravem pomenu. Nič torej ne
preprečuje, da bi bila ista stvar predmet volje soglasja in volje znamenja. Vendar
izvrševanje je vselej eno z voljo soglasja, kar pa ne velja za zapoved ali
nasvet, bodisi zato, ker prvo je namreč o sedanjosti, drugi dve pa o prihodnosti,
bodisi zato, ker je prvo po sebi učinek volje, drugi dve pa po drugem (c).
GLEDE
TRETJEGA ugovora je treba reči, da je razumno ustvarjeno bitje gospodar svojih
dejev: zato pa je v odnosu do njega možno določiti posebna znamenja Božje
volje, ker Bog usmerja razumno ustvarjeno bitje k temu, da deluje hote in po
sebi. Druga ustvarjena bitja pa delujejo le tako, da jih giblje Božje
delovanje: zato pri njih pride v poštev le izvrševanje in dovoljenje.
GLEDE
ČETRTEGA ugovora je treba reči, da je vse zlo krivde, čeprav se dogaja na mnogo
načinov, edino v tem, da odstopa od Božje volje: zato pa se pripisuje le eno
znamenje glede zla, in sicer prepoved. Toda dobra so na različne načine
v odnosu do Božje dobrote. Nekatera so taka, da brez njih ne moremo uživati
Božje dobrote in nanje se nanaša zapoved. Nekatera so taka, da po njih
to uživanje popolneje dosežemo in nanje se nanaša nasvet. – Treba pa je
tudi reči, da se nasvet ne nanaša le na doseganje večjih dobrin, pač pa tudi na
izogibanje manjšim zlom.
© 2024, Ivo Kerže, Vse pravice
pridržane.
[1] Bk 1106 b 35.
[2] PG 3, 729.
[3] Dela člena, ki se začne z besedami
»Toda proti« pri tem členu izjemoma ni.
[4] Bk 255 b 24.
[5] PL 40, 276.
Ni komentarjev:
Objavite komentar