Dominikovo odraščanje
Rojen je bil v vasici Caleruega (Španija) leta 1173 ali 1174
očetu Feliksu in materi Ivani. V bogati plemiški, a tudi zelo pobožni družini
je Dominik kot deček napredoval iz kreposti v krepost.
Da bi lahko postal duhovnik, so ga starši hitro poslali v
šolo - pri stricu duhovniku se je učil branja, pisanja, računanja, latinščine
in petja. Ko je končal to ”osnovno šolo”, je učenje nadaljeval v Palenciji.
Sistem “srednje šole” je takrat bil kakršnega so poznali že v antiki: najprej
je učenec predelal gramatiko, retoriko in dialektiko, nato pa v drugem delu
izobraževanja aritmetiko, glasbo, geometrijo in astronomijo.
Brž pa ko je mislil, da se je dovolj naučil, je Dominik
zapustil “študij svobodnih umetnosti”, kakor se je tedaj imenoval, da je lahko
pohitel študirati teologijo.
Štiri leta je preživel v neprestanem in intenzivnem študiju,
a sredi svoje vneme za Božjo Besedo nikoli ni pozabil na bližnjega, ki se je
znašel v stiski. Ko je deželo preplavila lakota, je prodal vse, kar je imel -
tudi svoje zelo dragocene knjige, ki so mu bile potrebne za študij... Dejal je,
da se ne more učiti iz mrtvih kož, medtem ko ljudje umirajo od lakote.
Prostovoljno siromaštvo je pot do Boga, ki jo je Dominik hitro začel živeti in po
kateri se je ravnal do konca.
Glas o njegovem zglednem življenju je naletel tudi na ušesa
škofa iz Osme, Martina Bazana. Ta ga je imenoval za regularnega kanonika svoje
katedrale. Tako je imel veliko časa za molitev, premišljevanje in branje. V njem
pa je Bog podžigal vse močnejše hrepenenje po pridobivanju duš in oznanjevanju.
Leta 1203 se skupaj s škofom Diegom, Martinovim naslednikom,
odpravi na diplomatsko misijo v Dansko. Na poti skozi jug Francije opazita, da
je dežela odpadla od prave vere - srečala sta se z albigenzi. Razumevanje
njihovega verovanja bo lepo osvetlilo veličino Dominikovega poslanstva.
Albigensko krivoverje
Albigensko krivoverje (tudi: katarstvo) je bilo eno
izmed različnih evangeljskih gibanj, ki so se začela pojavljati v 10. In 11. stoletju
kot reakcija na osorno obnašanje visokega klera, ki se je prej kot z dušami
ukvarjalo z pridobivanjem bogastva in časti.
Med sabo so se najpogosteje klicali dobri ljudje, ali
preprosto kristjani; najbolj pa so bili poznani pod imenom albigenzi,
ker se je v mestu Albi ustanovila njihova prva škofija.
Kriva vera najlažje vzklije, kjer se prava vera slabo živi,
in tako je bilo tudi z albigenzi. Ob takem žalostnem
stanju so se začeli spraševati, če so zakramenti, ki jih podeljujejo ti izprijeni
duhovniki, sploh veljavni. Katoliška Cerkev je trdila, da so zakramenti
veljavni ne glede na svetost ali nizkotnost duhovnika, ki ga podeljuje – no,
oni se s tem niso sprijaznili. Razmišljali so o prvih dneh še mlade Cerkve, ki
je živela v siromaštvu, ki je imela vse skupno, z žarom so se spominjali
apostolov, ki so oznanjevali in za svojo zvestobo Bogu prelivali svojo kri. Skupaj
z odcepitvijo od Cerkve so se ločili tudi od njenega nauka in si ga zamislili
po svoje:
Po učenju albigenzov je Bog ustvaril duhovni, večni svet, ni pa ustvaril
fizičnega, propadljivega sveta. Trpljenje obstaja na svetu ne zaradi
človekovega greha, ki je izmaličil popolno Božje stvarjenje, ampak ker svet ni
od Boga - ker je od hudiča.
Da bi svoje duše osvobodili svojih teles in se združili z
Bogom, so ustanavljali samostane, v katerih so si z obrtjo služili kruh, živeli
pa so v siromaštvu, celibatu in strogi samoodpovedi. Verovali so, da lahko v nebesa pridejo le redovniki
in redovnice. Za odrešenje si moral vsaj pred smrtjo vstopiti v redovniški stan
in sicer s krstom v Svetem Duhu preko polaganja rok - katerega so imeli za
edini veljaven zakrament.
Oznanjevanje
Ko sta Diego in Dominik opravila diplomatsko misijo, sta
odšla v Rim s svojo gorečo prošnjo, da bi lahko odšla misijonarit med pogane Vzhodne
Evrope. Obema je papež prošnjo odbil in ju poslal, da skupaj s cisterciti vero
oznanjata na jugu Francije.
Ti cisterciti so po papeževem naročilu že mesece brez uspeha
delovali med krivoverci in niso vedeli, kaj naj še storijo. Tako so se odločili
vprašati škofa Diega za nasvet. Modri škof pa je svoje škofovsko spremstvo
poslal nazaj v Španijo, da bi pridigal v uboštvu, ki so ga krivoverci tako
oboževali, in jim dejal, naj sledijo njegovemu zgledu.
Z nekoliko obotavljanja so predlog sprejeli in se skupaj s
škofom in Dominikom brez vsega kakor apostoli podali pridigat. Sadovi so se
pokazali takoj. V kratkem času so že morali ustanoviti samostan za spreobrnjene
albigenske redovnice, ki po izstopu iz svojih samostanov niso imele več
ničesar. Nastopali so na javnih razpravah in dosegali lepe, a težko izborjene
uspehe. Ljudje so množično prestopali na stran Rimske Cerkve.
Ko je Diego ob koncu leta 1207 umrl, so se cisterciti vrnili
v svoje samostane. Dominik je tako ostal zapuščen v deželi, čez katero bodo po
umoru papeževega odposlanca nad krivoverce pridivjali križarji.
Čas križarske vojne
Papež Inocenc III je januarja leta 1208 po omenjenem umoru
razglasil križarski pohod proti albigenzom in vsem, ki bi jih ščitili.
Kot Božji mož je Dominik seveda čutil globoko tragedijo
vojne, a je žal ni mogel zaustaviti. Kolikor se je mogel, se je oddaljil od
tega dogajanja. Drugi pa so vsi bili povsem zavzeti z odvijajočo se vojno in
niso posvečali pozornosti osamljenemu pridigarju, priorju male skupnosti albigenskih
spreobrnjenk, ki bi se ji komaj moglo reči samostan.
V času vojne je samo Dominik z neumornim oznanjevanjem kazal
krivovercem, da se Katoliški Cerkvi ne gre za politično prevlado, temveč za
reševanje duš pred zblojenim krivoverjem. S siromašnim načinom življenja in z nehlinjeno
svetostjo je kazal, da krivoverci niso edini, ki jemljejo življenje po
Evangeliju zares.
Red pridigarjev
Preko dolgih let njegovega pridiganja se mu je pridružilo
petnajst sodrugov in pod okriljem škofa Fulka so evangelizirali znotraj njegove
škofije. Dominik pa si je prizadeval pridobiti papeževo odobrenje, da bi z njim
lahko brate razposlal po celem svetu. Prisotnost križarske vojske je namreč
stalno spodkopavala oznanjevanje in uničevala sadove apostolata. Poleg tega so
se zaradi vojne krivoverci morali skrivati ali bežati, kar je precej omejevalo
stike z njimi.
Čim je papež potrdil Red, je Dominik izvršil svojo namero in
maloštevilne brate poslal pridigati in študirati v Španijo in Pariz. Naletel je
na vsesplošno nasprotovanje, saj je po videzu sodeč s tem gotovo zapisal propadu
komaj vzpostavljeno ustanovo. On pa, razsvetljen s Svetim Duhom, ni gledal na
videz in je vztrajal pri svoji odločitvi ter po velikem naporu dosegel, da so
jo tudi drugi sprejeli.
Resnične so namreč besede: “Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre,
ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu.” Razpršitev je bila odskočna deska,
ki je neki zanimivi anomaliji neke francoske škofije podala svetovne
razsežnosti. Red je v prostrani Evropi rasel osupljivo hitro - ob Dominikovi
smrti pet let pozneje je v Red vstopilo že okoli tristo mož, v nadaljnjih
dvajsetih letih pa že več tisočev.
Zaključek
Dominikanska karizma se je v Cerkvi hitro uveljavila in
porodila velike svetnike, pa jih naštejmo samo nekaj: sv. Katarina Sienska, cerkvena
učiteljica, sv. Pij V., papež, bl. Ozana Kotorska, most med pravoslavci in
katoliki, in seveda - velikan sv. Tomaž Akvinski.
Danes šteje Red okoli 6500 bratov in 24000 sester iz celega
sveta. Slovenija žal premore le samostan bratov v Petrovčah, blizu Celja, ki je
pridružen dominikanskim samostanom na Hrvaškem. V preteklosti pa je bilo v
Sloveniji več samostanov - kakor bratov dominikancev kot tudi dominikank - a
jih je cesar Jožef II. v svoji veliki “razsvetljenosti” leta 1787 ukinil.
Dominik je v redovniško življenje uvedel precej inovacij: siromaštvo združeno z znanjem, red bratov pridigarjev v času, ko so v glavnem pridigali samo škofje. Želel si je tudi, da bratje pravil ne bi upoštevali iz strahu, ampak raje iz ljubezni, in se odločil, da v tem Redu pravila ne bodo obvezovala pod greh, kakor je bilo tedaj po samostanih uveljavljeno, temveč samo pod kazen.
Združil je molitveni značaj
zaprtih redov in apostolsko življenje odprtih. Življenje posvečeno nenehnemu
študiju, ki brate vsakodnevno pripravlja na oznanjevanje.
V njegovem času se je mnogo ljudi borilo proti krivoverstvu, on pa je za
razliko od njih dejansko razumel stisko albigenzov in njihovo sporočilo Cerkvi.
Ko pa je razumel, je z močjo Svetega Duha prenovil Cerkev in razvnel za Boga
srca tolikih, da njegov duh in žar še danes živita v zapuščini, ki jo je predal
Cerkvi - v Redu dominikancev.
Ni komentarjev:
Objavite komentar